Arhiv za Julij, 2009

POLLAU: CONNECTED 09

Objavljeno v Aktualno, Glasba, Zabava, miks dne 28 Julij, 2009 avtor thestroj
Prosimo, ne dotikajte se. Umetnost!

Prosimo, ne dotikajte se. Umetnost!

Sodelavka Cym (http://cymspace.net), ki skrbi za našo spletno stran, je nizozemska multimedijska umetnica, ki jo je splet življenjskih okoliščin pred nekaj leti pripeljal v majhno vas Walkersdorf, nedaleč od avstrijskega Gradca, kjer sedaj živi s svojim sinom Oskarjem. Vsestranska umetnica se je takoj lotila raziskovanja novega okolja, stari svinjak na svojem posestvu pa je s prvim iz serije dogodkov pod imenom ‘Connected: Art in the pigsty’ leta 2007 spremenila v nenavadno galerijo. Cym je letos projekt’ Connected’ izpeljala že tretjič, tokrat v Pöllauu.

Cym med našo mašo.

Cym med našo mašo.

 Tema letošnjega simpozija je bila reciklaža, ki v zadnjih letih postaja stalnica različnih dogodkov na področju umetnosti. Cym me je povabila, da na simpoziju predstavim svoj efektor, inštrument, narejen iz najdenih predmetov, ki so nekoč služili v povsem druge namene, pa sem naložil kramo v avto in se odpeljal v neznano.

 

V Pöllauu, majhnem kraju sredi sadovnjakov na avstrijskem Štajerskem, se je zbrala zanimiva mednarodna druščina umetnikov različnih profilov, ki so v tednu dni izpeljali vsak svoj projekt, povezan z reciklažo odpadnih materialov, ki so jih našli v bližnji okolici. Mojo pozornost so pritegnili predvsem projekti, povezani z zvokom, pri katerih so ustvarjalci ubrali domiselne pristope pri kreativnem recikliranju najdenih objektov in zvokov.

 Jez Riley French (http://jezrileyfrench.blogspot.com/) je angleški ustvarjalec, ki se že tri desetletja ukvarja s snemanjem terenskih posnetkov in ‘intuitivno kompozicijo’, kakor sam imenuje svojo ustvarjalno metodo. Pri svojem delu ne uporablja elektronskih efektov za manipulacijo posnetkov, njegov kompozicijski pristop pa temelji na intuitivnem sestavljanju zvočnih kolažev, s katerimi odslikava emotivna stanja ob snemanjih na izbranih lokacijah. Z Jezom sva, kot navdušena prisluškovalca svetu, takoj postala ‘connected’, pritegnila pa me je tudi njegova snemalna oprema, ki je precej bolj sofisticirana od moje. Poleg high end prenosnega snemalnika uporablja celo vrsto različnih mikrofonov, pickupov ter hidrofonov, s katerimi snema pod vodo. Tako mi je recimo pokazal (če se poslušanju lahko tako reče), da zlate ribice v lokalnem ribniku niso tako tihe, kot se nam zdi, kadar jih opazujemo s kopnega. Jez me je prav tako seznanil z žal že pokojnim angleškim ustvarjalcem Hughom Daviesom (http://www.the-improvisor.com/ANNOUNCEMENTS/Hugh%20Davies.html), muzikologom, skladateljem, improvizatorjem ter enim od pionirjev elektronske glasbe, ki je glasbeni izraz prav tako gradil na osnovi inštrumentov, ki jih je izdelal sam. Ko sem po spletu brskal za informacijami o njem, me je prešinilo, kako zanimivo je tole z ustvarjanjem: bolj ko se trudiš biti izviren, več somišljenikov najdeš…

Jez s svojimi prisluškovalnimi napravami.

Jez s svojimi prisluškovalnimi napravami.

 Margarita Benitez, multimedijska ustvarjalka iz Chicaga, mi je v praksi pokazala, kako deluje tako imenovani ‘circuit bending’, DIY ustvarjalna praksa, ki se ukvarja s predelavo zvokov elektronskih igrač.

Margarita predeluje elektronske igrače v nenavadne inštrumente

Margarita predeluje elektronske igrače v nenavadne inštrumente

 Za pionirja circuit bendinga velja Reed Ghazala, ki je v 60. letih začel elektronske igrače predelovati v bizarno zveneče instrumente ter s praktičnimi delavnicami svoje znanje razširil na mlajše generacije ‘circuit benderjev’, ki so njegov pristop povzdignili na raven estetskega gibanja. (http://www.youtube.com/watch?v=Wy1mdLpy0SY)

 

Še eno zanimivo področje zvočne umetnosti, ki sem ga doslej le bežno poznal, mi je predstavila Natalia Borrisova, moskovčanka, ki zadnja leta živi in dela v Münchnu. V Pöllauu je raziskovala zvočnost različnih kovinskih odpadkov, ki jih je pripravila do resonance z mikrotresljaji piezo kristalov.  

 

Piezo element trese konzervo v službi umetnosti.

Piezo element trese konzervo v službi umetnosti.

 S podobnimi materiali (konzerve, kovinski sodi, embalaža, zarjavele žice in kosi pločevine) sem v preteklosti veliko delal kot tolkalec, zato sem naivno verjel, da poznam že vse njihove zvočne skrivnosti. Ko sem njene eksperimente slišal še skozi slušalke Jezovih snemalnih naprav, sem osuplo ugotovil, da so meje materialnega zvoka zarisane mnogo širše, kot sem si predstavljal doslej. Tudi naključni mimoidoči domačini so zvedavo opazovali nenavadno zveneč kup smeti in čudaške tujce, ki so opremljeni z mikrofoni, slušalkami in kopico kablov po vseh štirih lazili okoli njega, kot da bi želeli demontirati bombo.

 

 

Jez in Natalia demontirata zvočno bombo.

Jez in Natalia demontirata zvočno bombo.

 Ne morem si kaj, da ne bi omenil še zanimivega prizorišča naših dogodkov. Jez je namreč nastopil kar pred oltarjem v impresivni lokalni cerkvi, sam pa pod arkadami ob njej. Ko sem malo pred drugo uro popoldan poskusno zagnal svojo mašinerijo, da sem preveril, če vse deluje, so me prišli iz cerkve prijazno prosit, če sem lahko do dveh tiho, ker imajo pogreb. Uvidevno sem počakal, nato pa skupaj z Margarito klofnil po mašini, da naju je bilo veselje poslušat. Jez je s svojim ambientalnim zvočnim kolažem nastopil takoj za nama in še preden je utegnil zviti vse kable, so v cerkev z zanosom že pridrli svatje z godbo na pihala, ker so imeli ohcet. Nisem se mogel načuditi, kaj šele oni meni, pa sem kompozicijo, ki sva jo odigrala z Margarito, naslovil kar ‘After funeral, before wedding’. Naslov prav dobro odslikava vlogo glasbenika v vsaki družbi, zato bom z njim tudi končal.

P.S.

Hvala za trud, Cym, spet si nas lepo skonektala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

THE STROJ NA MORJU NE RJAVI

Objavljeno v Aktualno, Glasba, Slovenija, Zabava, miks dne 14 Julij, 2009 avtor thestroj

 

 

Na PUF festival v Pulo so nas tokrat povabili že tretjič. Prvič smo kakih deset let nazaj celotno mašinerijo zvlekli na oder nekdanjega kina, drugič smo z Maticami nastopili v punkerski luknji in temu primerno tudi odigrali svoje, tokrat pa smo se z novo zasedbo in kymatikonom, našim sistemom za vizualizacijo zvoka, znašli na odru trdnjave Monte Paradiso, sicer najstarejše hardkorovske utrdbe v Puli, kar dokazuje tudi spominska plošča, ki so si jo prvoborci na stoletno obzidje verjetno montirali kar sami.

 

Še prej je bila prava zabava z načrtovanjem te kratke ekspedicije. Za prehod čez južno mejo potrebuješ ATA karnet, šop podpisanih papirjev s seznamom opreme in birokracija ni mačji kašelj. Kaj naj človek napiše v obrazec zahtevanega dokumenta pod rubriko proizvajalec, model, serijska številka in vrednost, če pa je inštrument izdelal iz stare deske, telefona iz bolšjaka, igrače, ki jo je dobil za tretji rojstni dan in odpisanega pisalnega stroja iz tajništva Društva pisateljev.  Dobra stran zgodbe je, da sem se v kombiju nazadnje znašel z našimi tremi puncami, Evo, Tjašo in Simono, ki mi iz dneva v dan dokazujejo, da z njimi res ni šale. V to sem se najprej prepričal na meji, ko je prišlo do tistega nehvaležnega vprašanja “Šta to vozite?”. Ko so iz kombija stopile punce, cariniku naše železje ni bilo več zanimivo in ko ga je Eva vprašala, kako je kaj, je takoj pokazal izreden interes za glasbo in umetnost. Mene so seveda nalašč kot bedaka pustili čakati kake četrt ure, preden so nam sritisnili tiste žige v dokument, ampak s papirji ni bilo potem nobenih težav več. Tudi prstov v rit ne. Mi je pa carinik, ko sem ga vprašal, če smo ‚prošli‘, odvrnil: »Vi možete ići, samo nam pjevačicu ostavite!«

 

Do vzpetine nad Pulo, kjer stoji utrdba Monte Paradiso, smo se malce navozili, a je hitro minilo. Punce so mi pripovedovale vse sorte zgodb. Bile so drugačne od mojih in sklenil sem, da bom raje več poslušal kot govoril. Pustil sem mislim po svoje in vsake toliko pokimal Tjaši za volanom, ki je bila najglasnejša. Mislim, da sem vmes celo malo zakinkal, zato ne vem več, kaj sem v resnici slišal in kaj se mi je le sanjalo. V Puli smo se znašli, kot bi rekel “PUF”. Sledila je običajna rutina: raztovarjanje, nošenje, postavljanje. Ekipa se je pozno popoldan zbrala v celotni zasedbi, vse je šlo po načrtih.

 

 

Žiga

Žiga

Goran

Goran

Eva

Eva

 

 

Bib, ki je s svojim rokerskim kombijem pripeljal opremo, je od olajšanja, ker ga na meji niso spet slekli, zaspal kot ubit. Fantje kymatiki so v nizkem prostoru s pogledom na oder postavljali snemalno opremo, zvočnike in luči. Za kymatiko je tokrat prvič skrbel Matjaž, ki je po kratkem, a uspešnem uvajanju vskočil namesto Luke. Za kamero sta bila Muc in Brane, s katerima smo začeli sodelovati pred kratkim in sta se prav tako izkazala kot profesionalna in zanesljiva sodelavca. Ko sem postavil svoje igrače na mizo efektorja in povezal vse kable za nastop, sem živčno delal kroge po dvorišču, saj smo imeli v ekipi še tonskega mojstra Saša, ki je z nami prav tako delal prvič. Ko so mi punce prinesle pivo in mi rekle, naj malo sedem, mi je odleglo. Ko so mi pokazale, kje imamo garderobo in kje bo morala Eva splezati na oder, sem bil spet na trnih. Ko pa sem na lastne oči videl, s kako iznajdljivo eleganco so rešile problem wc-ja v garderobi brez stranišča, sem se sam pri sebi le še prekrižal in se za vse večne čase odločil, da v boy bendih ne igram nikdar več. Se pa zato odslej dvakrat prepričam, če je kozarec s pivom res moj…

Bib

Bib

 

Matjaž

Matjaž

 

Načrt za nastop je bil kratek in jasen: pet kompozicij odigrati tako, da ljudem vsaj tričetrt ure ne pustimo dihati. Pripravljenega zvočnega materiala je bilo za pol ure, ostalo bo improvizacija, smo se dogovorili. Z Goranom sva bila dogovorjena tudi vsak za svoj solo, čeprav sem zadnjič na vaji ‚pizdil‘, da se mi zdi solo na koncertu isto kot kadar skoči v cirkusu pes skozi obroč. Svoje bi morala narediti tudi kymatična projekcija, ki so jo fantje kakor iz mitralješkega gnezda usmerjali na zid za odrom. Načrt je uspel. Žiga in Žurbi sta na tolkalih dobila svojih ‚no limits‘ pet minut, da sta se zdivjala in pokazala, kaj znata. Goran, ki je s tereminom v zadnjem času navezal že kar eteričen odnos (ga sploh še priklopi na elektriko, kadar igra nanj?) je presenetil še elektronske efekte, skozi katere ga je spuščal, mene pa je navdušil z novimi lokostrelsko gimnastičnimi gibi, s katerimi je krotil teremin, da ni postal perpetuum mobile. Eva je preko zaboja za orodje in razmetanega delovnega pulta v enajstcentimetrskih petah skozi nizko okno elegantno stopila na oder pri drugi pesmi in odpela Laiko tako, da nihče še par sekund po koncu ni niti muksnil. Nekdo si je sicer drznil glasno pripomniti, da »žena ne može da svira«, a je bil nokautiran že pri naslednjem komadu, ko je Eva prvič usekala po fajferju in zraven smrtno resno demonstrirala vse tiste akrobacije z vrtenjem palic med udarci. Jaz sem medtem plenkal z izvijačem po fedrih, navijal svoje igračke in užival v glasbi. Proti koncu sem se šel še v spodnji majici važit z verigo in udrihat po fajferju. Ker smo kompozicije razvlekli, Goran pa je bil sredi desetminutnega mižečega tereminskega transa, sem ob koncu skoraj izpustil dušo. Publika je zahtevala še bis in ga tudi dobila, mi pa smo se vmes spet preveč nerodno in skromno priklonili ter poniknili v zakulisje, ki je medtem postal že kar prijetna luknja, se trepljali po ramenih in vrgli vsak svoj pir vase.

Bib in Žurbi

Bib in Žurbi

 

 

 

Za zmagoslavna občutja in katarze ni bilo časa. Pivo, viski, dve sardeli, pa pospravljat. Imamo vse kable, železje in vijake? Je kymatikon pospravljen, zvočniki v škatlah, epruvete na varnem? V hotel smo prispeli ob pol treh zjutraj. V starem hotelu Riviera sem se prebudil  po vsakem gostovanju v Puli in kar nekako domače sem se počutil, pa sem si na recepciji kupil še eno pivo, ki sem ga spil kar v postelji. Namesto običajnega celonočnega žura sem se spominjal, kaj vse sem doživel, ko sem nazadnje prenočil tukaj. Bilo je več kot dovolj, da sem zaspal kot ubit.

 

 

Tekst in foto: Primož Oberžan

  • Share/Bookmark