Arhiv za Junij, 2009

STROJEGRADNJA 1.: FAJFER

Objavljeno v Glasba, miks dne 27 Junij, 2009 avtor thestroj

 

načrt

načrt

Naši inštrumenti so dobili novega brata. Ko sem ga pred kake pol leta izrisal, se mi je, takole na uč, zdel še najbolj podoben fajfi, pa sem ga krstil za fajferja še preden je bil izdelan. Potrebovali smo inštrument, ki bo v ritmu pokril tisto, kar ponavadi pri bobnih dela snare, zraven pa bo brez poškodb prenesel še udarce kovinskih palic, kladiv in verig. Pri načrtovanju sem iskal obliko resonatorja, ki bo zadostila vsem omenjenim zahtevam, obenem pa sem želel, da bi spominjala na troblje zgodnjih zvočnikov ali pa Russolove zvočne stroje.

 

Osnovno nosilno konstrukcijo sva spomladi zvarila v ataljeju Jake – Katabranka na Metelkovi. Jaka je mojster za ročno izdelavo koles, po izobrazbi pa kipar, ki pri svojem delu rad združuje poetično s kovinskim. Ni bil ravno mačji kašelj zvariti vseh stranic v različne trapeze, pa sva se šla vmes še malo pitagorov izrek in druge trike osnovnošolske geometrije, da sva sestavila zadevo.

 

V nasledni fazi sem moral ohišje obleči v pločevino, za kar sem se na pomoč zatekel najprej k Sandiju, mojstru za vse v SMG-ju, s katerim sva šraufala Edo, o čemer sem že pisal. Pomagal mi je odrezati par plošč in potegnil iz omare odlično pnevmatsko pištolo za netanje pločevine. Navdušil se nisem le nad njeno učinkovitostjo temveč tudi nad zvokom, ki sem ga posnel in takoj vtaknil v ritem enega od novih komadov. Dela ko pištola.

 

 

Geneza našega fajferja je maja zastala, ker me ni bilo v bližini. Le napol oblečenega sem pustil cel mesec stati v zaodrju kulturnega doma v Kamniku, da je kazal svoja siva rebra nedolžnim otrokom, ki so takrat v isti dvorani pripravljali mjuzikl. In ko smo ravno pri mjuziklu: za rekvizit so potrebovali tudi par bal sena, ki so bile še vedno zložene v zakulisju, prav tam, kjer se je rodil naš fajfer. Pa me je, ko sem ob enih zjutraj končal z delom in si odprl pivo, prešinilo, da me vse skupaj malce spominja na hlev, pravzaprav na jaslice. In fajfer se mi je za trenutek zazdel –naj mi verni oprostijo- kot tak plehnat, na roke narejen Kristus, jaz pa nisem bil Marija, saj sem ga zmadežno spočel, kar pričajo tudi fleki na kombinezonu. Kljub temu sem se počutil malo stvarnika vse do naslednjega dne, ko me je streznil komentar prvega očividca, naše šoferke Tjaše. Ko sva nalagala kombi me je vprašala: »Kaj boš pa s tem puhalnikom?«

 

 

Do konca sem ga oblekel teden dni nazaj, da smo ga lahko še ravno pravi čas postavili na oder v jeseniškem Acroniju, kjer smo nastopili na otvoritvi nove mašine za predelavo jekla. Je hecno, če takole pomislim: ustvariš inštrument in ga na ognjeni krst pripelješ na kraj, kjer nastaja material iz katerega si ga ustvaril, nato pa ga v soju žarometov zgarbaš s ketno čez hrbet, da še šef države navdušeno ploska.. In železarna to plača. Čudna so pota umetnika.

 

 

Fajfer torej dela. Zaenkrat le buf in klang, a ga nameravam že v kratkem naučiti še nekaj besed. Potrebujem le primerno vzmet, majhno jeklenko CO2 ter posebne vrste samozaporni ventil, za katerega nimam pojma, kje bi ga našel. Če bi ga nakrmil z žarečim ogljem, bi ga morda lahko uporabili tudi kot roštilj. Hm, morda naslednjič.

 

P.S.

Ko sem našega novorojenca po prvem nastopu vlačil iz kombija, me je tričetrt ponosa in veselja v hipu minilo in preklinjal sem samega sebe, čemu vendar vsa ta plehnata krama na odru, če pa lahko le stisneš gumb, pa se sliši isto. Odgovora nisem iskal, sem se pa prvič zavedel, zakaj proizvajalci kitarski ojačevalcev na svoje kište že petdeset let montirajo ročaje in kolesca. Zato sem med vožnjo domov razmišljal o ročajih in kolescih, da si naslednjič ne zlomim hrbta pod težo lastnih idej.

 

 

Tekst in foto: Primož Oberžan

  • Share/Bookmark
Tagi: ,

EDA

Objavljeno v miks dne 15 Junij, 2009 avtor thestroj

Pred časom sem se odzval na povabilo režiserke Nede Bric, ki je v Slovenskem mladinskem gledališču začela s pripravami na predstavo ‘Eda – zgodba o bratih Rusjan’. Želela je, da bi v Edo (oznaka vseh Rusjanovih letal) za predstavo vgradili tudi zvočni mehanizem, ki bi med ‘letenjem’ oddajal zvok letalskega motorja in me povabila k projektu.

Zgodba o bratih Rusjan me je prevzela že med samim študijem razpoložljivih zgodovinskih gradiv. Njuno pionirsko delo na področju letalske konstrukcije in poletov se je izkazalo še za mnogo bolj drzno, kot sem si predstavljal. Le malo je namreč znano, da sta svoja prva letala zgradila kar v očetovi sodarski delavnici, pri čemer sta podvozje, vključno s pristajalnimi kolesi, izdelala iz kolesarskih delov, platno za krila pa jima je sešila kar sestra Lojzka. Čeprav očetova sodarska obrt na prvi pogled ni imela kaj prida skupnega z letalstvom, pa sta Josip in Edvard pri izdelovanju lesenih konstrukcij za svoja letala poleg prostora s pridom uporabljala tudi očetovo orodje za obdelavo lesa.

Njuni dosežki se namreč pokažejo v pravi luči šele na podlagi poznavanja razmer, v katerih so bili ustvarjeni. Šele skozi optiko razmerja med njuno mladostjo, pogoji za delo, razpoložljivimi informacijami in finančnimi zmožnostmi na eni strani ter njunimi dosežki na drugi, si lahko vsaj približno predstavljamo, kako drzni in premišljeni hkrati so bili njuni letalski dosežki. Prvi polet jima je uspel 25. novembra 1909 v Malih Rojcah pri Novi Gorici, le slabih šest let za podvigom bratov Wright, Edvardu pa je bilo komaj 23 let.

No, naši pogoji za delo v delavnici pod Mladinskim gledališčem so bili precej boljši, a s Sandijem Miklavcem, hišnim mojstrom in mehanikom z domišljijo, kljub temu niti pomislila nisva, da bi naša Eda tudi letela. Še več, med nastajanjem predstave se je izkazalo, da ne bo niti spominjala na letalo, smo pa za njeno osnovo in pogon uporabili staro kolo, s katerim smo želeli ohraniti asociacijo na Edvardove kolesarske uspehe, ki so v njuni zgodbi prav tako odigrali pomembno vlogo.

Delo s Sandijem mi je bilo v čisti užitek. Le redko namreč srečam človeka, ki naravnost uživa v reševanju tehničnih problemov, ki jih s seboj prinašajo ideje za načrtovane zvočne mehanizme. Precej običajno je, da morajo sodelavci brzdati mojo domišljijo in postavljati mejo možnega na trdna tla, tokrat pa je bilo ravno nasprotno. “Dajva uporabit še več koles…Spomni se še kak mehanizem za tisti prenos…Dodajva še kak zvok…,’ me je spodbujal med delom, da sem mu z domislicami komaj sledil. Najina naprava je tako postajala vse bolj podobna zgodnjim Tinguelyjevim skulpturam, poetičnim mehanizmom, ki brez cilja in namena v neskončnost vrtijo svoje mehanizme, a ravno zato spravijo v začudenje vsakogar, ki se jim približa.

‘Eda – Zgodba o bratih Rusjan’ je bila premierno uprizorjena prejšnji mesec v Slovenskem mladinskem gledališču in Edvard (igra ga Ivan Peternelj) je z Edo ponovno poletel. Tokrat ju ne bo sklatil ne veter, ne grom, saj sta poletela v varnem zavetju odra ter v duhu občinstva in snovalcev predstave. Še na mnogo poletov Eda…

Tekst & foto: Primož Oberžan

  • Share/Bookmark