STROJEGRADNJA 1.: FAJFER
Objavljeno Glasba, miks : z značkami inštrumenti, strojegradnja : 27.06.2009, avtor thestroj
načrt
Naši inštrumenti so dobili novega brata. Ko sem ga pred kake pol leta izrisal, se mi je, takole na uč, zdel še najbolj podoben fajfi, pa sem ga krstil za fajferja še preden je bil izdelan. Potrebovali smo inštrument, ki bo v ritmu pokril tisto, kar ponavadi pri bobnih dela snare, zraven pa bo brez poškodb prenesel še udarce kovinskih palic, kladiv in verig. Pri načrtovanju sem iskal obliko resonatorja, ki bo zadostila vsem omenjenim zahtevam, obenem pa sem želel, da bi spominjala na troblje zgodnjih zvočnikov ali pa Russolove zvočne stroje.
Osnovno nosilno konstrukcijo sva spomladi zvarila v ataljeju Jake – Katabranka na Metelkovi. Jaka je mojster za ročno izdelavo koles, po izobrazbi pa kipar, ki pri svojem delu rad združuje poetično s kovinskim. Ni bil ravno mačji kašelj zvariti vseh stranic v različne trapeze, pa sva se šla vmes še malo pitagorov izrek in druge trike osnovnošolske geometrije, da sva sestavila zadevo.
V nasledni fazi sem moral ohišje obleči v pločevino, za kar sem se na pomoč zatekel najprej k Sandiju, mojstru za vse v SMG-ju, s katerim sva šraufala Edo, o čemer sem že pisal. Pomagal mi je odrezati par plošč in potegnil iz omare odlično pnevmatsko pištolo za netanje pločevine. Navdušil se nisem le nad njeno učinkovitostjo temveč tudi nad zvokom, ki sem ga posnel in takoj vtaknil v ritem enega od novih komadov. Dela ko pištola.
Geneza našega fajferja je maja zastala, ker me ni bilo v bližini. Le napol oblečenega sem pustil cel mesec stati v zaodrju kulturnega doma v Kamniku, da je kazal svoja siva rebra nedolžnim otrokom, ki so takrat v isti dvorani pripravljali mjuzikl. In ko smo ravno pri mjuziklu: za rekvizit so potrebovali tudi par bal sena, ki so bile še vedno zložene v zakulisju, prav tam, kjer se je rodil naš fajfer. Pa me je, ko sem ob enih zjutraj končal z delom in si odprl pivo, prešinilo, da me vse skupaj malce spominja na hlev, pravzaprav na jaslice. In fajfer se mi je za trenutek zazdel –naj mi verni oprostijo- kot tak plehnat, na roke narejen Kristus, jaz pa nisem bil Marija, saj sem ga zmadežno spočel, kar pričajo tudi fleki na kombinezonu. Kljub temu sem se počutil malo stvarnika vse do naslednjega dne, ko me je streznil komentar prvega očividca, naše šoferke Tjaše. Ko sva nalagala kombi me je vprašala: »Kaj boš pa s tem puhalnikom?«
Do konca sem ga oblekel teden dni nazaj, da smo ga lahko še ravno pravi čas postavili na oder v jeseniškem Acroniju, kjer smo nastopili na otvoritvi nove mašine za predelavo jekla. Je hecno, če takole pomislim: ustvariš inštrument in ga na ognjeni krst pripelješ na kraj, kjer nastaja material iz katerega si ga ustvaril, nato pa ga v soju žarometov zgarbaš s ketno čez hrbet, da še šef države navdušeno ploska.. In železarna to plača. Čudna so pota umetnika.
Fajfer torej dela. Zaenkrat le buf in klang, a ga nameravam že v kratkem naučiti še nekaj besed. Potrebujem le primerno vzmet, majhno jeklenko CO2 ter posebne vrste samozaporni ventil, za katerega nimam pojma, kje bi ga našel. Če bi ga nakrmil z žarečim ogljem, bi ga morda lahko uporabili tudi kot roštilj. Hm, morda naslednjič.
P.S.
Ko sem našega novorojenca po prvem nastopu vlačil iz kombija, me je tričetrt ponosa in veselja v hipu minilo in preklinjal sem samega sebe, čemu vendar vsa ta plehnata krama na odru, če pa lahko le stisneš gumb, pa se sliši isto. Odgovora nisem iskal, sem se pa prvič zavedel, zakaj proizvajalci kitarski ojačevalcev na svoje kište že petdeset let montirajo ročaje in kolesca. Zato sem med vožnjo domov razmišljal o ročajih in kolescih, da si naslednjič ne zlomim hrbta pod težo lastnih idej.
Tekst in foto: Primož Oberžan
