Kar nekaj let me je mikalo, da bi na naših nastopih v glasbo vključil tudi zvok bitja svojega srca. Uporaba posnetka mi ni dišala, nisem namreč iskal simulacije, temveč neposredno zvočno izkušnjo lastnega organizma med samim glasbenim nastopom. Za razliko od vokala, ki ga lahko artukuliramo in z njim izražamo emocije, imamo na lastno srce precej manj vpliva: delno sicer lahko vplivamo na frekvenco njegovega bitja, to pa je tudi vse. Čeprav na simbolni ravni srce običajno nastopa kot sedež duše, naših čustev in strasti, pa njegov zvok sproža popolnoma druge asociacije. Srce bolj spominja na stroj, saj deluje neodvisno od naše volje, bistvo njegovega delovanja pa je v pulziranju, repeticiji, ustvarjanju ritma organizma. V kleti zavesti bije srce.
Ozvočiti srce je bilo pravzaprav preprostejše, kot sem pričakoval. Potreboval sem le stetoskop, dovolj majhen mikrofon ter predojačevalec, ki bo signal dovolj ojačal, da bo zatresel tudi skozi močna koncertna ozvočenja. Projekt je stekel, ko sem pred kratkim v starinskem kovčku, ki ga imam s seboj na vsakem nastopu, našel droben, napol vohunski mikrofon, ki sem ga kupil približno tri leta nazaj, nato pa pozabil nanj. Na pogled se mi je zdel primeren za namestitev v ozko cev stetoskopa, ki je bil naslednji na spisku materiala. V trgovini z medicinskimi pripomočki so mi povedali, da jih prodajajo od 120 evrov dalje, kar se mi je za dve gumijasti cevi s slušalkama zdelo odločno preveč. Zato sem malo posrfal po spletu, da bi se podrobneje seznanil s tem medicinskim instrumentom.
Enciklopedije so mi povedale, da je stetoskop leta 1816 izumil francoski zdravnik René-Théophile-Hyacinthe Laennec, izgledal pa je kot preprosta lesena troblja, katere širši del je zdravnik pacientu prislonil na prsi, ožji del pa na svoje uho. Princip delovanja stetoskopa je zelo preprost: utripanje srca ustvarja neslišne vibracije v našem prsnem košu, vibracije pa ustvarjajo zvok oziroma zračni tlak, ki se na zožanem delu troblje zaradi njenega manjšega premera dovolj ojača, da vzburi tudi membrano bobniča v našem ušesu. V naslednjih sto letih je stetoskop poleg rentgena postal najpomembnejši diagnostični pripomoček v medicini, tehnično pa so ga izboljšali le toliko, da je s pomočjo dveh gumijastih cevk in preprostih naglavnih slušalk postal ‘stereo’. Čeprav so danes na trgu že sofisticirani digitalni modeli, pa je v praksi še vedno najbolj razširjen tip stetoskopa, ki sta ga v 40. letih prejšnjega stoletja razvila Rappaport in Sprague. Je preprost, poceni, učinkovit, enostaven za vzdrževanje in kakor kalašnikovka ali fenderca nosi ime svojih tvorcev. Najprej sem ugotovil, da tovrstni stetoskopi v spletnih trgovinah stanejo le nekaj deset dolarjev, nato pa še, da imam pravzaprav kolega, ki se ukvarja s prodajo medicinske opreme in ima stetoskope v malem prstu, pa tudi v prtljažniku svojega avtomobila. Cena? Sitnica… Hvala ti, saj veš, kdo si.
Za predojačevalec sem pobaral Abeta, enega naših tonskih mojstrov, in dobila sva se v trgovini Audiopro v Krškem. Ne omenjam jih, ker bi mi kaj podarili, so pa prav prijazni fantje, ki so nama z veseljem dovolili, da se poigrava z vsemi mašinami in izbereva, kar sva potrebovala, po zares spodobni ceni.
Mojster Abe med testiranjem predojačevalcev
Sestaviti zadevo je bilo lažje kot lego kocke. Nobenih izvijačev, vrtalnih strojev, žag in kladiv nisem potreboval, da sem mikrofon spravil v eno od cevi in povezal zadevo z ojačevalcem. Za bolj dramatičen občutek in malce suspenza sem se pred finalnim testom spravil preteči še en krog po Šiški, da dvignem glasnost in tempo svojega novega inštrumenta, vztrajnega bobnarja, ki s svojim ritmom omogoča to, čemur pravimo življenje. Učinek ni izostal. Povečal sem glasnost na ojačevalcu, se utrujeno zvrnil v fotelj in se zadihan prepustil lastnemu beatu. Heartbeatu.
Poskusno snemanje pri 150 bpm
